domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
  • Filipini - spregledani biser v Tihem oceanu

    Filipini so z več kot 7000 otoki odmaknjeni od ponorelega sveta. S svojo nedolžnostjo in nevsiljivostjo ponujajo obiskovalcu vrnitev k svojemu bistvu, ko človeku obstoja še ni bilo potrebno dokazovati v smislu denarja ali materialnih dobrin.

    Objavljeno: 06.06.2017
  • Portreti z Balija - Fotoreportaža

    Bali, rajski Bali. Pa je res? Seveda je. Samo ne mislite, da Bali pomeni samo rajske plaže. Nudi tudi vse drugo, predvsem pa nekaj, kar smo pri nas že pozabili. Nasmeh, ki vas čaka povsod. Predlagam vam, da pojdite stran od turističnih destinacij in se prepustite domačinom.

    Objavljeno: 10.04.2017
Strani:
A A A

4000+

Avtor:Marko Petrič

Bolivijski Altiplano (visoka planota v Andih) je pravi raj za vse ljubitelje krajinske fotografije. Še posebej pa navdušuje širši predel okoli največjega slanega jezera na svetu Salar de Uyuni. Dih jemajoči (dobesedno) pogledi kamorkoli se obrnete, zaradi lepot in zaradi višine, ki se kar ne spusti pod 4000 metrov nad morjem. Altiplano ni prav lahko dostopen, a tako je še bolje, saj z obiskom začnemo v nižjih predelih in se počasi privajamo na višino.
Eno od izhodišč je majhna, a vse bolj znana in obiskana čilenska vasica San Pedro de Atacama. Če ne bi vedeli, da se dobro uro vožnje stran začne ena najbolj nadrealističnih pokrajin na planetu, bi se povsem zadovoljili s tem kar nudi okolica San Pedra. Z razlogom.


Majhna, prašna vasica, zgrajena okrog oaze, na robu najbolj suhe puščave na svetu - Atacame, še najbolj daje vtis pozabljenih kulis iz kakšnega westerna.


A že po kratkem sprehodu se vprašamo, če nima vsak od pet tisoč prebivalcev v lasti restavracijo, prenočišče, agencijo, trgovinico, ... In med napisi lahko najdemo tudi kaj zelo slovensko zvenečega.


S fotografskega vidika pa je poleg cerkve (še posebej, če je v vasi kakšen praznik) zanimivo predvsem pokopališče - povsem drugačno, kot smo jih vajeni v našem (zelenem) okolju.


Čilenci sicer malo goljufajo z oznanjanjem, da gre za najvišje ležeče gejzirje na svetu, je pa dejstvo, da so tretji največji po površini, a ne glede na številke je sončni vzhod ob bruhanju vroče vode in dvigovanju pare spektakularen in nepozaben.


Vstajanje sredi noči, realtivno dolga vožnja s katero premagamo skoraj dva tisoč višinskih metrov in temperature krepko pod ničlo so pozabljene, ko prvi sončni žarki prodrejo skozi oblake pare.


Svetloba jutra pokaže vse razsežnosti gejzirov, a za fotografe je spektakel več ali manj že končan. Čas, da se odpravimo par metrov nižje, kjer je zajetje vroče vode v kateri se lahko pogrejemo. Prav zares. Voda je prijetno topla, temperatura zraka pa se kar ne povzpne nad ničlo. Meni so med preoblačenjem celo zamrznile kopalke, ki sem jih za tistih par minut pustil na kamnitem zidu.


Nazaj v "dolino" na ogled sončnega zahoda na sipinah Atacame.


Kmalu postane jasno zakaj je pokrajina dobila ime Valle de la Luna (Lunina dolina). Če se lahko za trenutek odpoveste fotoaparatu, vas prav gotovo zamika, da bi se preizkusili v boardanju po sipinah, izletu s konji ali kolesi ali raziskovanju okolice, ki skriva še številne votline, manjše solne "otočke" in ostanke rudarjenja. Ne vem ali so Američani dejansko pristali na Luni ;), sigurno pa so prav tu prizkušali vozilo, ki so ga poslali na Mars.


Mars? Ne. To je v poznem soncu obarvana Cordillera de la Sal.


V primerjavi z načrtovanim salarjem je Salar de Atacama v bližini San Pedra pravi malček, a povsem drugačen (sol pomešana z zemljo) in še kako vreden ogleda, spet ob sončnem zahodu, ko se barve gora približujejo barvam flamingov, ki se zadržujejo v majhnih jezercih - lagunah.


Še eno zgodnje vstajanje (vedno sem trdil, da je fotografska težka :)), v dobri uri premagan strm vzpon do meje z Bolivijo - prelaz Portezuelo del Cajon na višini 4480 m nad morjem.


Prava avantura se začne. Premetavanje v starih terencih, ki se stalno kvarijo, zaprašena prtljaga, šoferji, ki se ne potrudijo niti z razločno izgovorjavo španščine, skromni vegetarijanski obroki, od višine boleča glava, zmrzovanje na skupnih ležiščih brez ogrevanja, zamrznjena voda za jutranje umivanje, ... Vse je pozabljeno. Ostanejo zgolj spomini na eno najbolj norih pokrajin na planetu. Brez obotavljanja bi tridnevno pot podaljšal v tritedensko raziskovanje in fotografiranje.


Jezera - tu jih imenujejo lagune - si sledijo eno za drugim in vsako je povsem drugačno. Laguna Verde, poimenovana seveda po zelenkasti barvi. 4350 m nad morjem.


Laguna Colorada, kjer prevladuje rdeča barva vode (alge) in belo obarvani otočki (boraks). 4280 m


Laguna Honda z ostanki snega in ledu. 4190 m


Vmes pa nezemeljska pokrajina z zelo malo rastja in visokimi gorami (tudi še delujoči vulkani) v daljavi, ki pa zaradi izredno čistega zraka izgledajo veliko bliže, kot pa so v resnici.


Gejziri Sol (Solar) de Manana, ki Čilence takoj postavijo na laž. Višina 4850 m


Če že ni vode v prenočiščih, pa si lahko toplo kopel privoščite kar med potjo.


Vulkani so med izbruhi pometali kamenje (no, velikokrat gre kar za ogromne skale) kilometre daleč, potem pa se je skozi tisočletja z njimi poigraval veter. Arbol de Piedra (Kamnito drevo). Višina 4410 m


Velika višina, malo rastja, zelo malo padavin - slabe, negostoljubne razmere za živali. Res jih ni videti veliko. Na fotki so vikunje - v divjini živeče sorodnice domačih lam in alpak.


V okolici Kamnitega drevesa se malici turistov radi pridružijo viskače, zajcem podobni glodalci.


Laguna Colorada in Honda sta odlični lokaciji za opazovanje velikih jat Jamesovih flamingov. Za fotkanje je potrebno uporabiti teleobjektiv, saj se jim ni moč prav dosti približati - so plašni in pod plitvo jezersko vodo je debela plast blata v katerega se hitro pogreznemo.


Potem pa povsem brez opozorila.... Belina slanega jezera do kamor ti seže pogled. Salar de Uyuni je največje slano jezero (hmm, slana ravnina) na svetu, veliko za pol Slovenije in kot tako je tudi samosvoje klimatsko območje - oblaki se tvorijo nad jezerom in puščajo predvsem zahodne robove povsem sušne (Salar de Atacama).


Neskončne možnosti za preizkušanje fotografskega znanja in domišljije ter tehničnih zmožnosti opreme.


Čeprav niste ravno foto profi vas okolje prevzame in tudi začetniki hitro začnejo preizkušati neobičajne tehnike in položaje fotkanja.


Tudi slana jezera imajo otoke. Isla del Pescado (tudi Isla de los Pescadores) je otoček, ki iz daljave izgleda kot riba. Poln ogromnih kaktusov, ki so skozi destletja, kljub počasni rasti (menda 1 cm na leto) zrastli vse tja do devetih metrov. Višina 3820 m


Sol kopljejo le na obrobju in večinoma gre za ročno delo. Se pa zna zgoditi, da bodo na tem področju kmalu drastične spremembe. V soli je relativno visoka koncetracija litija, ki ga med drugim uporabljajo za baterijske vložke za skoraj vse moderne elektronske naprave od mobilnega telefona do vrtalnega stroja.


Ljudje. Ker praktično ni naselij, boste tudi ljudi bolj malo srečevali. "Latinosi" ne slovijo kot ljudje, ki bi se radi postavljali pred fotokamerami in zdi se mi, da je v Boliviji to še najbolj očitno. Za vsak portret se je potrebno dodatno potruditi in večinoma fotke nastanejo bolj skrivoma.


San Pedro de Atacama je zaradi bližine najbolj logično izhodišče za pot čez Altiplano. Ni pa edino. Seveda bi morali na prvo mesto postaviti Uyuni, a je vsaj 12 urna naporna avtobusna vožnja iz La Paza šele pred kartkim dobila alternativo v poletu.
Je pa tudi La Paz kar malo odmaknjen od turističnih poti, oziroma dosegljiv z dragimi poleti ali dolgimi in neudobnimi avtobusnimi vožnjami. Za izhodišče si je mogoče omisliti tudi argentinsko Salto - ima avtobusno povezavo s San Pedrom in kombinirano avtobusno-železniško z Uyunijem. Ta opcija pride v poštev predvsem kadar so za nas cene letalskih kart do Buenos Airesa bistveno cenejše od tistih do Santiaga.
Pred potjo je zelo pomembno kako se bomo nanjo pripravili. Predvsem gre za pripravo na višino, saj nas ne glede na fizično pripravljenost lahko doleti višinska bolezen. Zelo pomaga par dni bivanja na večji nadmorski višini, ki jo San Pedro s svojimi dobrimi 2400 m tudi nudi. Dobro pripomore vzpon na El Tatio, vsekakor pa odsvetujem takojšnjo pot, neposredno po prihodu npr. v Santiago.

V San Pedru je na desetine turističnih agencij s praktično identično ponudbo in ne glede na to katero boste izbrali, je na koncu vse odvisno od avta in šoferja, ki z njim upravlja. Plan poti je enak, gre le za majhne podrobnosti: s kom si boste delili prostor v avtu (običajno 6 potnikov + šofer), koliko časa boste na posameznih lokacijah, kakšno in koliko hrane je vzel šofer s seboj,... Posebne želje glede ustavljanja (to velja še posebej za fotografske navdušence) so mogoče le za zaključene skupine in za več denarja, drugače gre vse po (že večletnem) ustaljenem redu - ne glede na to, kaj vam bodo pred odhodom obljubili. Cene za tridnevno turo čez Salar se začnejo pri cca. 75.000 CLP. V nobeni turi (tudi pri tistih po okolici San Pedra) niso v ceno vštete vstopnine v nacionalne parke. Računajte na cca. 5 do 16€ na osebo za posamezen park. Mogoče so tudi zasebne ture za dve ali več oseb, z nočitvami v boljših gostiščih, a so cene vrtoglavo nemogoče (od vsaj 1.500 USD po sebi).
Ne glede na obljube s seboj vzemite tudi pitno vodo, saj je običajno ni dovolj. Računajte na cca. 2 l na osebo na dan.
Noči na tej višini, v neogrevanih zavetiščih so hladne - obvezno imejte s seboj toplo spalno vrečo; čez dan pa ob bližini sonca postane kar prijetno toplo - oblačite se po plasteh, od majice s kratkimi rokavi do zimske jakne. Med obvezno opremo spadajo še sončna očala, krema za sončenje, krema za ustnice / vazelin (zrak je izredno suh) in baterijska svetilka (v zavetiščih je elektrika odvisna od dieselskih agregatov).
Foto oprema. Ne glede na to ali boste imeli s seboj profi DSLR z več objektivi ali kompaktno kamero: polne rezervne baterije (omejene ali nične možnosti polnenja med potjo) in prazne pomnilniške kartice. Fotkali boste več, kot si mislite! Baterije se praznijo hitreje, kot v običajnih pogojih.

Južna Amerika ni v recesiji, Čile je ena izmed dražjih in najbolj razvitih, Bolivija pa ena izmed cenejših, a najmanj razvitih držav te celine. Za butično prenočišče lahko v San Pedru odštejete tudi 1.500€ (da, tisoč petsto) na noč, na drugi strani pa je v Uyuniju večji problem najti kaj čistega in udobnega. Vsekakor celotna pot čez Altiplano (in do tja) ni niti poceni, niti udobna. Je pa enkratna in vredna vsakega centa. Sam sem neudobno zapravljal denar že dvakrat, a si močno želim, da bi ga še tretjič, četrtič, ...

Bi si naslednji fotoPOTEP v Čilu in Boliviji delili z mano? Še letos. Resno!

 

Komentarji