domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Odgovorno popotništvo II.

Avtor:Tina Cocej, fotografije: Marko Petrič

KULTURNO ODGOVORNO POPOTNIŠTVO

Svet je pisan in raznolik in ta pisanost je tisto, kar številne popotnike žene v svet. A marsikdo na potovanju to pozabi. Kulturne razlike so lahko precejšnje in večinoma začimba v naših popotnih zgodbah, vendar zahtevajo tudi nekaj truda, saj je naša naloga, da jih kot gostje spoštujemo. Mnokrat nastane dilema med lastnimi vrednotami in željo po spoštovanju in sprejemanju tuje kultre. Teh dilem ni vedno lahko rešiti, a vedno poskušajmo situacijo pogledati iz perspektive lokalnih šeg in običajev. Potrebno si je sneti "zahodnjaška očala" in poskusiti razumeti dogajanje okoli nas na nov način. Zato je odprt duh ena izmed pomembnejših vrlin popotnikov.
Nikoli ni slabo, če že pred potovanjem naredimo domačo nalogo in si preberemo čim več o lokalnih običajih. Pozanimamo se naprimer o primernih oblačilih. Predvsem dekleta se dostikrat srečamo s tem vprašanjem. Najboljši recept je, da opazuješ lokalne ženske in se ravnaš po njih. Kot tujki ti je ponavadi sicer marsikaj oproščeno, a v strogo muslimanski državi kjub vsemu ni pametno hoditi naokoli v ultra kratkih hlačah. Naglavno pokrivalo skoraj nikoli ni potebno (razen v državah, ki imajo to določeno z zakonom in seveda mošejah in podobnih svetih objektih). V bolj tradicionalnih kulturah je najbolje spakirati ohlapne majice, ki prekrijejo vsaj ramena in lahko, ohlapno majico z dolgimi rokavi teh krilo ali dolge hlače. Kopalke in kratke hlače prihranimo za plaže v turističnih krajih. Tam, kjer niso vajeni turistk in se ženske kopajo oblečene, je najbolje to dejstvo pač sprejeti in čez kopalke obleči majico s kratkimi rokavi in vsaj kratke hlače.

Spominjam se, kako sem se sama te lekcije naučila na rahlo neprijeten način. S sopotnico sva se odločili odpočiti na eni izmed plaž, ki nama jo je priporočil domačin v Hoi Anu v Vietnamu. Plaža je bila manj turistična, tja so v glavnem zahajali domačini po službi in ob vikendih. Ko se je popoldne plaža začela polniti, sva opazili, da sva postali glavna atrakcija (in seveda edini tujki na plaži). To se stopnjevalo do te mere, da nisem mogla zaplavati, ne da bi mi sledila skupina fantov in naju ne bi na obali fotografralii z mobilnimi telefoni. Kmalu sem ugotovila, zakaj je njihovo zanimanje za dve tuji popotnici še večje kot običajno: bili sva edini ženski v kopalkah. Vse domačinke so se po valovih lovile v njihovih tradicionalnih tunikah z dolgimi rokavi. Od takrat je v mojem nahrbtniku tudi majička iz lycre in ženska oblika daljših kopalnih hlač.
Vendar pa pri trudu, da bi se oblačile kot domačinke, ni potrebno pretiravati. Kot rečeno, pokrita ramena (ali komolci v nekaterih primerih) in kolena ter naglavna ruta, kjer in kadar je to potrebno, povsem zadostuje. Pretiran trud lahko včasih doseže celo obraten učinek.
V tovrstnih bolj tradicionalnih kulturah je včasih neprimerno tudi izkazovanje naklonjenosti med moškim in žensko v javnosti. Zanimivo je, da je marsikje popolnoma normalen telesni stik, kot je objemanje ali držanje za roke, med pripadnikih istega spola, med tem ko tovrstno vedenje med nasprotnima spoloma lahko privzdigne kako obrv.
Barantanje je marsikje del nakupovanja in prodajalec je lahko užaljen, če nočemo baratnati. Vendar moramo upoštevati določena pravila. Nevljudno je barantati za ceno in nato, ko dosežemo željeno ceno, od nakupa odstopiti. Zavedati se moramo, da je cilj barantanja doseči ugodno ceno tako za nas kot za prodajalca. Mnogi popotniki barantanje vzamejo preveč na nož in se v neskončnost pogajajo za razliko v ceni, ki ji doma ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Nekaj centov, za katere se tako strastno pogajamo v lovu za "lokalno ceno", nam na koncu potovanja le-tega ne bo bistveno podražilo, prodajalcu pa lahko pomeni dnevni obrok riža. Dejstvo je, da bomo ves čas potovanja plačevali več kot domačini, a res je tudi, da imamo povečini tudi več denarja. Konec koncev tudi domačini, ki imajo na videz več denarja, za storitve in dobrine plačajo več. Tako pač deluje svet brez fiksnih cen.

Beračenje in revščina je nekaj, s čimer se dostikrat srečamo, če potujemo po državah v razvoju. Težko je ostati ravnodušen in morda ni prav, da popolnoma otopimo ob pogledu na otroške berače, zavedati pa se moramo, da dostikrat ne moremo v enem popoldnevu stroriti prav veliko za odpravo svetovne revščine. Niti ne moremo dati miloščine prav vsakemu, ki nas prosi zanjo.
O tem kako ravnati ob stiku z beračenjem, je precej polemik. Osebno nasprotujem dajanju miloščine predvsem otroškim beračem. Te otroke na cesto pošljejo starši (ali drugi odrasli) z zavedanjem, da so velike otroške oči tisto, kar najbolj seže v srce domnevno bogatim turistom. Ti otroci denarja ne dobijo za to, da si bodo lahko privoščili šolnino ali kaj podobnega, kot ponavadi v lepi angleščini povedo. S dajanjem denarja spodbujamo tovrstno dejavnost, ki otroke drži na ulicah namesto v šolah in daje sporočilo, da je beračenje, torej odvisnost od drugih, najboljši način preživetja. Ti otroci bodo, ko bodo nekoč odrasli in imeli svoje otroke, verjetno, ker so bili naučeni takega vzorca iz svojega okolja, le-to prenesli tudi na svoje otroke in tako nadaljevali krog odvisnosti, ki ne vodi v trajnejšo rešitev.

Podobno je tudi z manj organiziranim beračenjem otrok, ko le ti stegujejo roke po čemer koli že - denarju, sladkarijam ali pisalom. Tudi tu je sporočilo, ki jim ga predajamo, precej podobno.
Če resnično želimo pomagati, se osredotočimo na skupnostne projekte. Donirajmo material kakšni zaupanja vredni organizaciji ali lokalni šoli. Morda se obrnemo na posameznike, ki poznajo družine v stiski v okolici. Pomagajmo graditi šole, darujmo kri bolnišnicam, podpirajmo projekte, ki skrbijo za bolj dostopno šolstvo za vse otroke. Tako bo skupnost od naših prizadevanj imela dolgoročno korist. Vse to ne prinaša hitrega zadovoljstva s samim sabo zaradi lastne dobrodelnosti, ki ga dosežemo, ko otroku damo sladkorček, naš ego ne dobi hitrega fiksa. A smisel pomoči tako ali tako ni to, kako se ob tem počutimo mi. Tudi obiski sirotišnic, ki so v marsikateri državi postali pravi posel, so s strani obiskovalcev večinoma le tak dvig ega. Sirotišnice, ki delujejo dobro, svojih varovancev ne izpostavljajo gručam turstov na človeških safarijih. Otroci in človeška beda na splošno niso turistična atrakcija in revščine, ki jo vidimo, ne gre mešati s tem, da smo "doživeli pristnost dežele."
Podobne dileme se pojavijo tudi pri fotografiranju te revščine. Nasplošno bonton nareka, da za fotografiranje ljudi vedno prosimo za dovoljenje. V primeru, da fotografiranje odklonijo, to spoštujemo. Če v zameno za to zahtevajo denar, to pač upoštevamo. Kadar nanese na fotografiranje revščine, beračev, barakarskih naselji, se moramo zavedati, da fotografiramo ljudi, osebe v težkem življenjskem položaju in tega ne smemo izkoriščati za razkazovanje in bahanje o bedi, ki smo jo videli, med domačimi projekcijami z naših potovanj. To so ljudje z zgodbami, ki so ponavadi izredno zanimive in poučne, četudi žalostne, in če jezikovne prepreke niso prevelike, jih je vedno zanimivo izvedeti, če so jih ljudje z nami pripravljeni deliti.

Številne države nimajo urejenega sistema socialnega varstva. Stari, invalidi in drugi tako izpadejo iz sistema in preprosto nimajo virov za preživetje. V tem primeru naš prispevek pride še kako prav.
Če želimo, da ima naš obisk čim bolj pozitiven vpliv na skupnost, moramo v to, kam gre naš denar, vložiti nekaj razmisleka. Podirajmo lokalne družine z bivanjem v družinsko vodenih hostlih in prehranjevnjem v domačih restavracijah. Ko kupijemo spominke, le-te kupimo direktno pri izdelovalcih, ne v velikih trgovinah ali trgovskih središčih. Tako bo naš denar šel čim bolj neposredno nazaj skupnosti. Tudi pri izbiri agencije za morebitne organizirane izlete ali trekinge smo pozorni na nekatere dejavnike. Ali ima agencija lokalne vodiče? Ali namenijo del dobička lokalnim skupnostim? Kaj bom za določeno ceno dobil? Pravo, iskreno avtentično izkušnjo lokalne kuture ali takoimenovani človeški safari, ki ponavadi pusti grenak priokus? Ko nam obljubljajo (organiziran) obisk različnih tradicionalnih vasi ali plemen, moramo vedno razmisliti, kaj bo taka skupnost od našega obiska odnesla. Dostikrat gre le za izkoriščanje s strani agencij in vaščani dobijo majhen del pogače ali pa še tega ne. Ljudje, pa če so še tako drugače našemljeni in govorijo še tako nerazumljiv jezik, so še vedno ljudje, ne živali kot v živalskih vrtovih. Njihovo dvorišče in domača vas je njihov dom, ne le turistična znamenitost, in to moramo spoštovati.

Svet je v vsej svoji raznolikosti čudovit. Zato tudi potujemo. A moramo se zavedati, da nismo sami. Spoštovati moramo vso to raznolikost in se truditi, da jo ohranimo, saj jo je v današnjem, z globalnimi vplivi prežetim svetom, vedno težje najti. Nič ni narobe z tistim neustavljivim raziskovalcem v nas, ki si želi v vse bolj oddaljene kotičke sveta, če se le zavedamo in razumemo naš vpliv na svet in vsakega posameznika, ki nam prekriža pot.

Komentarji