domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
  • Filipini - spregledani biser v Tihem oceanu

    Filipini so z več kot 7000 otoki odmaknjeni od ponorelega sveta. S svojo nedolžnostjo in nevsiljivostjo ponujajo obiskovalcu vrnitev k svojemu bistvu, ko človeku obstoja še ni bilo potrebno dokazovati v smislu denarja ali materialnih dobrin.

    Objavljeno: 06.06.2017
  • Portreti z Balija - Fotoreportaža

    Bali, rajski Bali. Pa je res? Seveda je. Samo ne mislite, da Bali pomeni samo rajske plaže. Nudi tudi vse drugo, predvsem pa nekaj, kar smo pri nas že pozabili. Nasmeh, ki vas čaka povsod. Predlagam vam, da pojdite stran od turističnih destinacij in se prepustite domačinom.

    Objavljeno: 10.04.2017
Strani:
A A A

Shangri-La - kraj večne mladosti

Avtor:Marko Petrič

Shangri-La je mistična, harmonična dolina, je dežela večne sreče, izolirana od ostalega sveta, ki jo vodijo menihi lamaitskega samostana. Je raj na zemlji. Prebivalci so skoraj nesmrtni, živijo več desetletij dlje od povprečne pričakovane življenjske dobe, tudi zunanji znaki staranja so komaj opazni.
No, vsaj tako pravi James Hilton v svojem romanu Izgubljeno obzorje (Lost Horizon, 1933). Nekaj let po izidu romana so posneli še film (Frank Capra: Lost Horizon, 1937), ki je, zahvaljujoč internetu, našel pot do mojih oči in ušes potem, ko so ga v sedemdesetih in osemdesetih letih (jim je vzelo kar 13 let dela - no, verjetno le časa) prejšnjega stoletja skoraj v celoti restavrirali (7 minut se je za vedno izgubilo).
Zgodba je (bila) tako privlačna, da kar nekaj krajev v Himalaji med severno Indijo in Tibetom trdi, da so "originalna" lokacija. Nemci so pred II. svetovno vojno, v razcvetu nacizma, iskali Shangri-La in neokrnjeno nordijsko nadraso, Kitajci pa so šli še korak dlje in leta 2001 okrožje Zhongdian uradno preimenovali v Shangri-La.
Čisto "pravi" Shangri-La na dosegu letala in busa..... to je pa treba pogledat.
In sem šel.

Pozno pomladi, pred dvema letoma sem se na kratko potepal po severnem Vietnamu  in malo več po Junanu, kjer sem se največ zadržal v Lijiangu, ki mi je bilo potem odlično izhodišče za obisk zemeljskega raja.
Vožnja z avtobusom iz Lijianga je bila še najbolj podobna doživetemu v Indiji. Ozka (ampak res ozka), zavita in gori-doli cesta, postavljena v zraku (visoko nasutje, brez bankin), polna počasnih tovornjakov in traktorjev in koles s prikolicami parkiranih kar na cesti. Ata šofer (sem moral prav pogledati, da res ni Indijec) pa z vso močjo na stoplki za plin in smo drveli - tako noro, kot še množica drugih. Dve, tri ure je bilo res kar precej noro, ko pa smo prišli na planoto (tam nekje okrog 3000 mnm) se je vse skupaj umirilo - cesta je bila nova, širša, z manj ovinki... predvsem pa se je spremenila pokrajina. Res, kot da bi se bližal obljubljeni deželi. Trava je bila sveže ozelenela, pobočja polna mnogobarvnih rož, na visokih gorah pa še krepko vidni ostanki snega.


Boing.
Me je udarila realnost srečanja s "predmestjem" novega Shangri-Laja. Štiripasovna vpadnica med betonsko steklenimi stavbami. Povsem praznimi. In med njimi so se pasli jaki. Mestno središče pa široka, zaprašena ulica z mešanico stare, komunistične, neosebne arhitekture in visokih stavb, obdanih s temnim steklom, ki so po času močno prehitele prebivalce, ki še vedno živijo "po starem" (prizori, kot sem jih vajen z večine tretjega sveta - vse se opravlja na ulici).


Hitro sem pobegnil z avtobusne postaje in se zatekel v objem starega dela mesta - kot Lijiang: kamnite uličice, sive kamnite strehe... le kanalov, mostov in lampionov ni bilo. Je bilo pa zato vse bistveno bolj umirjeno, z res malo turisti in večjo domačnostjo. Mogoče zato, ker je Zhongdian (ups, pardon - Shangri-La) bolj tibetanski, kot pa kitajski. Leži namreč čisto na severu Junana, se skoraj dotika Tibeta, prebivalci so pa budisti in med njimi sem se še vedno dobro počutil.
Se je pa poznalo skoraj 3300m nadmorske višine - zaradi lenobnega dihanja ponoči skoraj nisem spal, saj sem moral vedno znova in znova močno vdihniti, da mi ni povsem zmanjkalo zraka; pa tudi temperatura ozračja ni bila prav nič prijetna - na srečo imajo skoraj v vseh hostlih električne grelne blazine, za podnevi sem si pa prenovil garderobo z North Face jakno in windstoperjem.


Tega leta je bilo na Kitajskem leto dežja in čeprav sem imel kar veliko srečo z vremenom (še sploh v primerjavi s tistim kar se je dogajalo naokrog), pa mi vseeno zaradi s plazom zaprte ceste ni uspelo priti še bolj na sever. S kar precejšnjo težavo (zaradi neznanja kitajščine, oziroma, ker poševnooki ne govorijo ničesar drugega) se mi je trudoma uspelo dogovoriti z enim domačinom, da me je s svojim terencem malce popeljal po bližnji okolici.


Jezero Napa, ki svojo velikost močno spreminja glede na padavine in tajajoči se sneg z bližnjih gora.


Tibetanski nomadi (nasploh v Shangri-Laju prevladujejo (95%) Tibetanci) se na presušenem jezeru zadržujejo še zadnje dneve pred poletnim dežjem.


Ovce, krave, konji in seveda velike črede jakov spadajo k nomadskemu načinu življenja.


Eno dopoldne pa sem uporabil lokalni bus in šel do bližnjega samostana (Sumtseling), ki pa je bil žal v fazi temeljite obnove in tako nisem mogel preveriti koliko je resničnost blizu narisani podobi na plakatu ob vhodu.


Zvečer sem se pred mrazom zatekel v majhno tibetansko restavracijo in ravno, ko sem srkal zadnje kapljice črnega junanskega čaja z meto, sem z bližnjega trga zaslišal škripajočo glasbo iz zvočnikov.
Če se nekaj dogaja, je treba pogledat.
Že v Lijiangu sem videl, da se ljudje zvečer zberejo na trgu in plešejo v krogu, a tam je vse izgledalo bolj kot ne turistično, tu pa so starejše ženičke v nošah začenjale ples, ki me je popolnoma navdušil. Iz minute v minuto se je število udeležencev večalo, prišli so domačini v nošah, povsem običajno oblečeni, policist in vojak v uniformi, stari, mladi in najmlajši, počasi so se pridruževali tudi turisti, v mraku se je trg popolnoma zapolnil s plesalci.


Prijetno mesto (govorim o starem delu), super pobeg iz kitajske gneče, prerivanja in kaosa. Ljudje tudi prijetni, prav nič vsiljivi, večinoma živijo svoje življenje in se ne "obremenjujejo" s turisti - tudi pri fotkanju ne.


Ja, bilo je prijetno, a moja predstava o Shangri-Laju se niti približno ne ujema z videnim.
Še bom poskušal ;) Mogoče od Zhongdiana čez hribe in visoke planote proti Lhasi, mogoče v nepalskem Mustangu ali pakistanski Hunzi....


POTOVALNI DOKUMENTI
Viza, ki jo dobite na Veleposlaništvu Ljudske republike Kitajske v Ljubljani
Trenutne zahteve: povratna vozovnica, hotelska rezervacija. Cena 60€ (turistična viza), izdaja v enem tednu.

KAKO DO TJA, KAKO TAM
Shangri-La ima svoje letališče in letalske povezave so kar redne, a najpogosteje preko Kunminga.
Cestna povezava je najboljša z Lijiangom - 4 ure z avtobusom (66 CNY). Za avtobusom je mogoče priti tudi do Lhase, a menda traja vožnja tri do štiri dni (razmere za tujce se spreminjajo - včasih je dovoljena uporaba tega avtobusa, drugič spet ne).
Za izlet z avtom po okolici (od jutra do zgodnjega popoldneva) sem odštel 200CNY.

Po vsem starem delu mesta je veliko restavracij, večinoma s tibetansko hrano (je pa moč dobiti tudi evropsko, kitajsko, indijsko) in jedilniki, ki so napisani tudi v angleščini. Žal gre le za prepisovanje in komuniciranje v angleščini z osebjem v restavraciji je praktično nemogoče. Povsem enako velja tudi za prenočišča. Veliko bolje se odrežejo prodajalci v (številnih) trgovinicah s spominki ali športno opremo (priznane blagovne znamke). Barantanje je obvezno, trdo in seveda v angleščini.
Nasploh je največji problem sporazumevanje - težko (včasih povsem nemogoče) je najti koga, ki bi razumel angleščino (nemščino, francoščino, španščino, ...). Seveda so tudi vsi napisi v kitajskih znakih.
Drugi problem je denar. Čeprav je v novem delu mestu kar nekaj bank in bančnih avtomatov, pa je menjava, oziroma dvig skoraj nemogoč (ne menjajo tujih valut, trenutno nimajo denarja, sprejemajo samo sto dolarske bankovce, bankomati samo za kitajske kartice, ...).
 

 

Komentarji