domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Šrilanka / FotoPOTEP po deželi izobilja

Avtor:Matjaž Intihar

Zajtrk po pričakovanjih sadni (banane, ananas, papaja, lubenica), pijača čaj ali juice iz lubenice. Nudijo tudi kruh. Sicer toast, a nekaj za k marmeladi in topli hrani (fižol, riž, juha, pečen paradižnik, ribji fileji, klobasice in pečena jajca) bo že.

Po zajtrku v avto. Malin dobi od agencije na uporabo avtomobil. Ker ve, da je za njega zadolžen in da je z njim še kako pomemben med domačini, ga hrani kot svoje oko. Naj povem, da ga je vsako jutro pripeljal popolno očiščenega od zunaj in znotraj. Če so na cesti za nas "normalne" luknje, Malin vozi kot "po jajcih". Če je na makedamu kakšna večja luknja, stopi ven in si pogleda kako jo bo obvozil. Takega čuvanja avtomobila še nisem doživel. Počasi sem imel kar slab občutek, ko sem prinesel kakšen pesek ali blato v avto. Še toliko bolj, ker se mi je celo potožil, da gre le redkokdaj iz asfalta tudi po makedamu. Saj drugi turisti ne želijo drugam, kot na znane lokacije, kjer pa je vedno asfalt.

Najprej me je zapeljal pogledat znano turistično vas Habarana. Poznana je predvsem po jahanju slonov. Domačini imajo slona pri hiši, ob prvem drevesu pa lestev, da se lahko povzpnete v nizko košaro na njegovem hrbtu. Jahanje sem preizkusil že na Baliju, zato sem si želel ponudbo samo ogledati. Vse skupaj je namenjeno nam turistom, zato cena 30$ za dobre pol ure premetavanja v košari na slonu ne čudi. Na Baliju so imeli dokaj udobne košare s kar solidnima sedežema in vodnik ga je vodil tako, da je sedel na njegovem vratu.
Tu te posadijo v ravno košaro, če se temu lahko tako reče in dokaj neudobno te meče levo in desno. Slonja pot pelje ob jezeru. Slona sta predvsem z besedami usmerjala dva fanta. Prvi, s palico s špico in kavljem, ki je strah in trepet za slona, je tudi njegov skrbnik. Drugi gre zraven bolj tako šefovsko in če želiš, te fotografira s tvojo kamero. Nekje na sredi poti ti ob postaji dajo v roke šop banan. Nato se eden lahko vsede slonu za vrat in ta, že vedoč, da bo dobil banano, stalno dviguje rilec. Za vratom je sicer bolje sedeti kot v košari, vendar je prav neprijazno pihanje iz slonjega rilca. Ko slon poje vse banane, v pričakovanju samo še piha v tistega, ki sedi za njegovim vratom. Eni uživajo v tako pristnem stiku, drugi se hitro vrnejo v košaro. To je zapis bolj iz domene, "dobro je vedeti"! Meni je bilo veliko bolj zanimivo stati ob tej poti in iskati motive.
Na poti sem opazil opice, orlovo gnezdo, orla v letu, štorkljo, legvana.

Sledila je pot v Polonnaruwo. Malin ni mogel (ni smel) iz svoje kože in me je ustavil pred večjo mizarsko delavnico z obvezno trgovino. No, če gre tu že vsak turist, pa si oglejmo. Bom vsaj znal kaj več povedati o ponudbi. Izdelujejo razno pohištvo, kipe in stenske izdelke iz različnega lesa (ebenovina je znotraj črna, zunaj svetlejša, tikovina, balza, kokos, rainwood). Izdelkov iz sandalovine praktično ni več. Izdelki iz rainwood lesa so naravno obarvani (les je v osnovi rumeno oranžen, v topli vodi pordeči, ob dodatku limoninega soka porumeni, ob dodatku kalcijevega karbonata postane vijoličen). So pa začetne cene zelo zanimive – kip slona iz enega kosa lesa, ki je odporen na vse vremenske razmere in je velik vsaj 120 cm, stane 7.500€ (zavarovalnina in stroški ladijskega prevoza do bližnjega pristanišča naj bi bili vključeni v ceno). Glede vseh vključenih stroškov kupljenega večjega kosa, katerega vam dostavijo z ladijskim prevozom, pa čeprav samo manjšega stola ali cele vrtne garniture, kosa notranjega pohištva, vam iz prve roke povem, da ni tako. Pristaniške pristojbine in pristojbine ladjarja, skladišča, vam navržejo še vsaj tretjino cene in jo morate plačati špediterju, preden vam robo dostavijo na dom. Zato bodite pozorni ob takih nakupih. Vse mora biti jasno spisano, potrjeno kaj je v ceni, da ni kasneje kakšnih težav. Lahko vas doleti še carina, za kakšen bolj eksotičen izdelek.
Glede razlike v ceni mislim, da je prva napovedana za 2/3 oddaljena od realne. Če se izpogajate za polovico cene, ste že na dobri poti. Vendar kot že omenjeno. Pazite na "vse je vključeno v ceno"! Lahko vas čaka dodatna zanka in nezadovoljstvo ob dodatnem preplačilu sicer všečnega izdelka iz tropskega lesa bo po treh, štirih mesecih, ko pride pošiljka v Koper, hitro tu. Tako da menim, da se res splača nakup samo tistim, ki naročajo poln kontejner in dobro vedo, koliko plačati za robo, koliko bodo še dali za dodatne pristojbine, mogoče celo carino in na koncu, za kakšno ceno bodo prodali naročeno robo.

Po ogledu lesenih izdelkov v še en turistično zelo znan kraj, Polonnaruwo, ki je bil drugo glavno mesto Šrilanke po razpadu Anuradhapure. Sprva nisem želel med razvaline, ki so danes po UNESCO-vo zaščito, saj se razprostirajo na velikem področju. Vendar te znajo ukaniti in ti ponudijo kolo za ogled teh ruševin srednjeveškega mesta, ki je delovalo od 9. do 13. stoletja. Za izposojo kolesa želijo 500 rupij (cca 3€). Seveda, to je park in za parke se plača še vstopnina. Nova izkušnja. Na uradnem šalterju ti dajo vstopnico in manjši zemljevid, vse skupaj stane zasoljenih 3250 rupij (cca. 20€). Ko preštejem denar ob prejemu karte, manjka cel tisočak. Očitno imajo po njihovo turisti denarja kot pečka. Ja, Šrilanka je zelo turistična in ljudje so vajeni vseh mogočih "malih" prevar. Se jim je treba že kar na začetku postaviti po robu.

Ruševine so na velikem področju, zato je za natančnejši ogled, pa čeprav s kolesom, potrebno več kot ena ura.

Po ogledu ruševin in kipov Bude v vseh položajih, sva šla z Malinom na čaj. Vsedla sva se ob cesti v senco med domačine, ki so ob vstopu v Polonaruwo prodajali svoje izdelke. Poleg grenkega pravega čaja sem poizkusil zanimiv sadež Custed Apple. Ogledovala sva si promet. Tuk-tuki, avtomobili, avtobusi, tovornjaki, krave, kolesarji, pešci, vse je lahko naenkrat na 20m. Zanimiv kaos, ki ne moti nikogar. Okoli naju so se začeli zbirati prodajalci. V ogled so nosili v prodajo izdelke iz lesa (dvobarvni kipci) in kamna (slon v slonu). Z njimi sem se pogovarjal kar po slovensko. Prav zabavali smo se in ko so videli, da sem turist z že bolj debelo kožo, so mi nehali vsiljevati izdelke in so Malina spraševali od kod sem, kam greva, itd.

Dan se je prevesil v popoldne. Danes sem si želel fotografirati sončni zahod. Malin razmišlja, kam bi me odpeljal in ob eni ideji sem zastrigel z ušesi. Pravi, da lahko organizira obisk kmetov na poljih, da bomo z njimi pripravili malico, sončni zahod pa počakava s čolnom na jezeru. Ideja se mi je zdela dovolj fotografska, da sem ga vprašal za ceno in kako greva do tja.
25€ mi pravi in da greva s tuk-tukom, nato volovsko vprego ter čolnom. Jao, to lupljenje turistov. Po drugi plati pa, če bi bili mi pri nas tako podjetni in znali iz turista izvleči denar. Aja, pri nas se nič ne splača!
Zgovoril sem se, da rupij nimam več, imam pa 25$ in naj pove organizatorju, da več ne dam. Greva raje drugam, čeprav me je tista priprava malice zanimala iz fotografskega stališča. Pa je šlo, kaj ne, še pet krat sem najbrž preplačal.
Po naju pride najbolj razširjeno prevozno sredstvo v Aziji (tuk-tuk) in peljeva se do odcepa manjše makadamske ceste.

Nato slabih 100m hoje in nasproti je prišla volovska vprega. Vsedeš se na lesen voz z dvema lesenima kolesoma. Spominja me na nizozemske vozove. Spremljata te dva mlada domačina. En je skrbel za vola, drugi razlagal zanimivosti iz okolice; majhen kameleon, mladi list tikovine, ki ob mečkanju pordeči, Woodfruit (trd, okrogel sadež, svetlorjav), riž, betel listi, katere radi žvečijo in od katerih imajo rdeč jezik, zobe, pljunek. Kar daleč smo se cijazili, mimo blatnih hiš, domačinov ob poti, riževih polj in prišli do gozda.

Po kratkem sprehodu mimo potočka in med opicami smo prišli do vode, se vsedli na čoln (dva kanuja zbita skupaj z lesenimi deskami – kot katamaran). Zapeljali smo se po jezeru na drugo stran. Bilo je enkratno v tej popolni tišini. Nizka svetloba, sence dreves na gladini, tiho premikanje čolna in nežen pivk vesla, ki se je dotaknil vode. Le sem ter tja je bilo slišati oddaljeno petje ptic.

Ob »privezu« je bila vodna črpalka (motor motokultivatorja), ki je dovajala vodo na polja. Prišli smo na kmetijsko obdelovalno površino. Posamezne gredice so razmejene. Redno jih zalivajo, v večih je bila zasajena lubenica. Ob gredicah ima vsak kmet svojo blatno kočo, v kateri je priročna kuhinja.

Na prvem drevesu ima še »hišico na drevesu«. V njej je le ležišče, kakšna deka in mreža proti komarjem. Na drevesu ponoči spi, umakne se pred divjimi sloni in merjasci. Če pridejo živali (in pravijo da sloni pridejo kar pogosto), jih kmetje družno s pokom (karbid) odženejo. Ženske se raje še pred večerom vrnejo v vas.

Ogledal sem si kaj pridelujejo, potem smo šli do blatne hiške. Žena vodnika nas je povabila notri. Zelo temno je bilo. Svetloba je prihala le iz vrat, majhnega okenčka in od ognja na kurišču, ki je bilo kar na pultu iz blata. Začela je pripravljati hrano. Zopet sem se prepričal, da je Šrilanka dežela izobilja. Vse, kar potrebujejo za pripravo hrane, je v bližini hiše. Kokos, čebula, čili, ribe... Speče, pogreje se na železni plošči. Seveda na ognju.
Pri pripravi hrane si lahko pomagal. Sam sem raje fotografiral in posnel nekaj videa.

Priprava kokosovih polpetov: zrel kokosov oreh razpoloviš, odliješ mleko in postrgaš notranjo sredico. Tako dobljeno moko zmešaš z malo pšenične moke, slano in sladko vodo. Zamesiš testo, na bananih listih izdelaš polpet in ga položiš na segreto ponev, ki je že na ognju. Polpet večkrat obrneš in lepo zapečeš.

Priprava namaza: Narežeš čebulo, dodaš malo čilija. Na mokro desko daš sol, čebulo in čili in vse skupaj streš in zmešaš z nastrgano kokosovo moko.

Drugi namaz je bil iz majhnih (pupkov) samo malo pokuhanih sladkovodnih ribic – že pripravljen, zelene barve.
Hrana je bila res okusna, za konec so postregli še čaj skupaj z rjavimi, sladkimi koščki. Ta košček si najprej ugriznil in posrkal požirek čaja – dobro.

Bližal se je sončni zahod. Malin se je že dan prej prelevil v ljubiteljskega fotografa in na plano dal majhen kodakov kompakt. "Za danes sem vse speljal tako, da bomo videli sončni zahod", je dejal. O, Malin se hitro uči. Ponovno v čoln in odpeljali smo iz manjših rokavov na široko jezero. Sončni zahod ni bil tisti pravi. Je le preveč vlage v zraku, zato sem oba veslača prosil za malo poziranja. Rdeč jezik od prežvečenih betel listov sem vzel za zanimiv dodatek v kader.

Ob obali je bilo nekaj otrok v vodi. Zaveslali smo do njih in sem še z njimi naredil nekaj fotografij. Super, nobenemu ni težko narediti nekaj 10m več, obenem pa so vsi pripravljeni pozirati.

Res ima Šrilanka nekaj tisto meni že poznano Balijskega. Izstopil sem iz čolna, šel v terenski avto in se odpeljal do svojega avta. Malin me je zapeljal do hotela, še malo plavat, internet, prenos podatkov in hladno pivo. Ah, kako krasen je lahko FotoPOTEP!

Strani: Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Naslednja

Komentarji