domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Šrilanka / FotoPOTEP po deželi izobilja

Avtor:Matjaž Intihar

Na vrsti je bila "skala" Sigiriya (levja glava), ki je turistično velika znamenitost. Na vrhu tega granitnega osamelca, ki se s 180m visokimi prepadnimi stenami dviguje nad pokrajino, je bila nekdaj trdnjava, zdaj pa je kot nalašč za fotografiranje sončnega vzhoda. Vendar kljub zgodnjemu jutranjemu odhodu (5.30) iz hotela, od fotografiranja in pohoda na skalo ni bilo nič. Kar precej oblačno je bilo. Zato tudi lezel nisem na skalo.
Vas ob Sigiriyi je ograjena z električnim pastirjem. Pred njo je močvirnato polje in zvečer radi pridejo sloni iz gozda. Tako se zaščitijo, da ne pridejo v vas, oziroma ne gredo po hrano na polja. In res je bilo videti polno slonjih "kepic".

Malin me je zapeljal naprej. Zavila sva do jezera Kandalarna, oblaki so se že malo razpršili, zato sem fotografiral vodo, ljudi ob njej. Malin je rekel, da se bova zapeljala naprej po makadamu, saj ni treba, da se vračava nazaj preko Sigiriye. Sem mislil, da nama je že vse jasno, kaj si želim in kaj ne, a lej ga iznajdljivega Malina. Iz makadamske ceste sva pripeljala direktno na dvorišče obrtne delavnice. Malin, ne že spet, me ne zanima. Samo poglej si, lahko fotografiraš, tu izdelujejo prvovrstni batik. Zdaj že vem, zakaj me Malin vedno vozi okoli teh delavnic, prodajaln. Njegova agencija iz Colomba je zmenjena z njimi in za prihod turistov dobijo določen denar, za nakup pa še provizijo. In ker so te delavnice ob poti, kjer se vozijo vsi turisti, se mora vsak vodnik ustaviti. Mislim, da se Malin ne bi ustavil le, če bi mu jaz držal volan. Tega sicer nisem poizkusil, sem si pač šel ogledat ta turistična čudesa, sladkost prodajalk in upal na kakšen uspešen posnetek.
Sicer pa kot že zapisano. Moral sem si ogledati tudi te turistom namenjene lokacije, da zdaj vsaj vem, ali je ali ni zanimivo za videti, spoznati kaj novega in fotografirati. Lokacije, katere je po mojem mnenju bolje izpustiti, bo naslednje leto vodnik obvozil v dolgem loku, sicer ga bo pogled iz jeznih oči prebodel, hehe!
V delavnici ročno tkejo belo blago in z voskanjem ter kemičnimi barvami barvajo v batik tehniki. Gre namreč za ročno poslikano blago. Na belo blago narišejo oris slike. Nato dele, ki bodo na sliki beli, prekrijejo s tekočim voskom. Blago potopijo v naftalin, nato v vodo in za začetek barvanja v rumeno barvo. Enak postopek ponovijo z oranžno, rdečo in vedno temnejšimi barvami, zadnja je črna. Tako obarvan in z voskom prekrit kos blaga 20 minut kuhajo v vodi, vosek se stopi, blago je tako pobarvano in dokončano. Iz blaga izdelajo različne izdelke – oblačila, prte, slike za na steno.

Pokrajina ni nudila nič zanimivega, s tem ni bilo ustavljanj iz moje strani. Malin je izkoristil mojo nezainteresiranost in kaj drugega kot, ustavila sva se v prodajalni svilenih izdelkov. Svilo tkejo in šivajo. Da se nekaj dogaja, ti ponudijo, da te oblečejo njihovo tradicionalno obleko (ženske v sari) in te fotografirajo, ali pa ti celo v parih urah sešijejo obleko. Če ne drugega, lahko v teh delavnicah in trgovinicah fotografiraš. V nakup te pa tudi nihče ne sili.

Že doma so mi mnogi povedali, park začimb je kar nekaj. In ko sem mislil, da je po batiku in svili za danes že dovolj nakupovalnih ogledov, spet bremza. Že dan prej sem Malinu rekel, da me park začimb ne zanima in da greva naprej. Kot da ima avto svojo pot in postanke! Parkirala sva pri povsem običajni hiši. Nikjer nobenega napisa, table. Da bo ogled hiter, sem ubral drugo taktiko. Pelji me najprej na kavo, sem mu dejal. In so me lepo posedli, pripravili dišečo kavo (zastonj) in pil sem počasi, v miru. Vodnik skozi park je prišel ves prijazen nekajkrat mimo, jaz pa kot v nirvani. Kmalu sem dal vedeti, da se mi zelo mudi in preostalo je res malo časa za ogled raznih tropskih kultur. Ni kaj, vodnik si zate vzame čas, razloži vse o rastlinah (vanilja, cimet, poper, kokain, aloe vera, ginger,...) in njihovih medicinskih vrednostih. Verjamem, da marsikaterega turista to zanima, vendar mene ne. Ko smo šli iz parka, je vodnik nevsiljeno stegoval roko in sem se lepo delal Francoza. Samo vsedel sem se v avto in Malina vprašal, kaj želi fant. Oba sta bila tiho. Želel sem Malinu pokazati, da imam dovolj njegovih igric, kar sem mu med vožnjo tudi jasno povedal. Spoznal sem, da se moraš obnašati kot Anglež. Torej kolonialist. Nič preveč prijaznosti, le jasne, trdne zapovedi. Ker, ko jim iz naše dobrosrčnosti ponudiš prst, si vzet v celoti.
Ker nisem pokazal zanimanja, sva šla brez besed mimo templja zlatega Bude pred vhodom v jame Dambule. Ob templju je bila tudi gneča, tako da se niti pod razno nisem želel ustaviti.


Buda, templji, obrtniške delavnice, trgovinice. Po turističnih turah se mi zdi, kot da obstaja samo ta svet na Šrilanki.

Sva se pa ustavila že nekaj 100m po templju, saj so bili ob cesti trije več kot meter dolgi Bengalski varani. Vaščan je pred leti opazil varana in vedel je, da živi nekje ob potoku v gozdu.
Vsak dan mu je nastavil meso in čakal. Dočakal je in iz gozda ni prišel samo en ampak dva. Navadil ju je na hrano in zdaj pridejo že trije vsako jutro k cesti. Turisti se ustavljajo, fotografirajo in pobere nekaj denarja. Zanimiva "poslovna" ideja!

Pot me danes pelje proti nekdanji prestolnici Kandy (Šrilanka je skozi zgodovino menjala mesta prestolnic, predvsem zaradi vpadov Indijcev, Portugalcev, Nizozemcev in na koncu Angležev). Pot ne bo dolga, vendar nikoli se ne ve, kje se bova ustavila in za koliko časa.

Kmalu sva v velikem prometnem zamašku v mestu Matale. Tu so slavili tridnevni hindujski festival, praznujejo ga enkrat letno, v januarju ali februarju. Festival je tako pomemben, da pride preko 200.000 ljudi s celega otoka. Prvi dan ga obiščejo tudi muslimani in budisti ter prinesejo darove. Drugi dan je namenjen hindujcem. V tempelj prinašajo darove in ta dan je tempelj za turiste zaprt. Ob 13. uri se vsi dobijo na kosilu, ki ga pripravljajo v ozadju (riž s curry-em). Vsak dan skuhajo najmanj dve toni riža. Skuhan leži kar na vrečah. Curry je v ekstremno velikih loncih. Ljudje čakajo in mirno sedijo na tleh velike dvorane. Zvečer v njej tudi prespijo.
Tretji dan v bazenu umijejo kip svete mame, nato se v tej vodi okopajo še ostali.

Tempelj ima 108 ft (cca 30 m) visok stolp, na katerem je 1.800 barvitih kipov, ki so podobe različnih bogov.
V ozadju imajo trgovino s knjigami (leposlovne, otroške, učne), šolo, kuhinjo in bazen.

Sprehodil sem se po zelo prometni glavni cesti skozi Matale. Pločnikov ni, na njih so razstavljene stvari za prodajo in stojnice. Ljudje hodijo mimo razstavljenih štantov, vmes vozijo tovornjaki, avti, mopedi, tuk-tuki. Večina ponujenih stvari je kar na tleh. Iz zvočnikov hrešči glasna tamilska glasba. Seveda, vsak štant je imel svoje ozvočenje in mešanica glasbe, taktov, tonov, glasov je dajala nek poseben eksotičen občutek. Glasna je tudi množica sama, še glasnejše je hupanje avtov, busov in tuk-tukov.

Pridem do mesta Kandy. Turistični "must see", znameniti tempelj z Budovim zobom me ni zanimal preveč, zato je Malin predlagal nekaj bolj meni všečnega. Nad mestom je hotel Helgas folly. Izredno zanimive sobe, jedilnica, predprostor, recepcija in tudi sama lastnica. Vendar ta hotel ni bil moja destinacija. Vsekakor pa je vreden ogleda in nudi odlične kulise za fotografsko izražanje.

Preden pridem v moj hotel, sem si zaželel še trgovine in predvsem kakšno pivo, saj ti ga v hotelu kot turistu kar bogato zaračunajo (okoli 300 do 450 rupij). Malin je ustavil v centru Kandija ob trgovini. Prav po domače založena trgovina je imela samo eno napako. Nisem našel piva. Na blagajni sem dobil odgovor, da se alkohol prodaja ločeno in se nahaja v kleti trgovine. Vhod je z zadnje strani, še nižje od parkirišča. Od zunaj izgleda, kot da grem v temno luknjo. Oči se privadijo slabe svetlobe in opazim vrsto. Pijačo imajo za kovinsko ograjo, kupci lepo čakajo v vrsti. Postavim se med njih, pravi pijanček. Večina kupi nek cenen domači zvarek. Pridem na vrsto, za menoj že gneča. Vsem se silno mudi, kot da takoj rabijo štamperle. Preko železne ograje naročim štiri pločevinke piva. Temno je, osebe sploh nisem videl, vse je zaprto še z deskami. Iz line potisne pivo, na listku dobim ceno (150 rupij pločevinka - več kot pol ceneje kot v hotelih), plačam in še preden sem dal steklenice v vrečko, sem že izrinjen na stran. Zanimiva izkušnja, ki me je odvrnila, da bi sam še kupoval alkohol.

Mesto Kandy je ob umetnem jezeru. Zelo malo je ravne površine, zato je center mesta namenjen trgovinam ter avtobusni postaji, templju. Hribi v okolici so zelo stisnjeni ob jezero. Zato so tudi hoteli na vrhu hriba. Tokrat bom v še boljšem hotelu z imenom Topaz. Me je prav zanimalo, kaj dobiš za tisto * več. Ob vstopu v hotel me čaka napis "We welcome Mr. Matjaz Intihar".

Soba je bila zelo velika s pisalno mizo, dnevnim prostorom, veliko kopalnico, spalnico. Komaj fotografiram sobo, že trkanje na vratih. Prinesli so celo košaro sadja. Še stuširal se nisem dobro, že novo trkanje. Dobil sem krožniček s štirimi pralineji in kandirano češnjo. Utrujen od celodnevne vožnje in ker iz vrha hriba peš nimam kam, se usedem za računalnik. Zazvoni telefon in iz recepcije sprašujejo, če sem zadovoljen in ali je vse OK. Ker sem imel sadje, nekaj stvari iz trgovine in pivo, me na večerjo niti ni vleklo. Zato sem jo izpustil in šel raje na bazen. Vendar tu jim neka čudna prijaznost ne da miru. Malo pred 23-to zazvoni telefon in "šef sale" sprašuje, ali pridem na večerjo, da me čakajo. Za piko na i, Malin pošlje SMS, da se jutri dobiva ob 8h in, da je organiziral obisk Ved, prvobitnih prebivalcev Šrilanke, le stalo me bo 5000 rupij.


Strani: Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Naslednja

Komentarji