domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Šrilanka / FotoPOTEP po deželi izobilja

Avtor:Matjaž Intihar

Takoj po zajtrku z avtom v mesto, kjer sva ga pustila na varovanem parkirišču neke draguljarne in naprej s tuk-tukom do glavne avtobusne postaje. Malin je po telefonu izvedel, da sva zamudila in da je avtobus z žensko, ki naju je povabila domov, odpeljal. S tuk-tukom smo ga po vratolomni vožnji ulovili in vstopil sem na bus (ko šofer tuk-tuka drugim kolegom maha, vedo, da se mudi in pomagajo na vse možne načine. Ženska na avtobusu je šoferju povedala, da prihajamo in naj malo upočasni ter počaka na naslednji postaji).

Nato pa dobro uro vožnje s predpotopnim avtobusom, na vsake 100m je postaja, kondukter hodi od potnika do potnika in pobira denar. Za več kot uro vožnje, sem plačal 50 rupij (30 centov). V roki drži velik, že močno zmahan blok, v katerega daje denar. Enim da karto, drugim ne. Nekaj denarja ne gre v blok, ampak v njegov žep. Avtobusi so v glavnem indijske znamke TATA, vendar po licenci izdelani v Šrilanki. Prestavna ročka je neizmerno dolga. Pokrov motorja je kar v avtobusu, da lahko hitro dostopijo do delov za zamenjavo. Akumulatorji so pod veliko leseno škatlo, služi pa seveda kot sedež. Na stropu pri vozniku je mehanski zvonec, preko stropa avtobusa je speljana vrvica. Sodobna naprava, da se šoferja obvesti, da potnik želi izstopiti!
Zanimivo za videti, kaj vse se dogaja na avtobusu, na cesti in na postajah. Otroci, kure, šofer glasno navija muziko iz nekega predpotopnega radia, podobnega znanemu Schaub-Lorenz iz 60-tih let, če se ga še spomnite. Čakal sem samo še, da se prične dogodivščina iz filma "Ko to tamo peva". Cesta je bila vedno slabša in ožja, veje so stalno tolkle po šipah. Ženska, ki naju je povabila domov, je imela s seboj svojega dve in pol leti starega sina. Peljali smo se mimo riževih polj, številnih manjših hiš, različnih vrtov.

Izstopili smo na makadamski cesti in šli po ozki poti do hiše nad cesto. Tu sta nas pričakali njena mama in prijateljica. Ženske so pripravljale kosilo, z Malinom sva  fotkala in pila pivo, ki ga je izvohal na eni izmed postaj. Zanimivo je, kako ljudje živijo. V hiši, ki dobesedno razpada (poškodoval jo je zemeljski plaz in stene so zrinjene narazen, naravna klima se šalijo), imajo skupen prostor in dve sobi. Nihče se kaj dosti ne meni za puščajočo plehnato streho, da iz zbiralnika vode pušča voda in teče v bližini hiše, iz česar se dela blato in da je naokoli vseh odpadkov dovolj. Oni se v bistvu za nič ne sekirajo. Ko bo razpadlo ali jim bo strop celo padel na glavo, bodo razmišljali kako naprej. Ni kaj, tudi sam moraš vsaj malo začeti razmišljati po njihovo. Zadnji dan sem v vožnji skozi Colombo spoznal, da tudi v mestih ni nič drugače. Bo že nekako! V skupnem prostoru je TV, telefon, kredenca in nekaj plastičnih stolov. Zanimivo, kljub vsej tej revščini (pa ne glede hrane, te imajo povsod okoli hiše dovolj), država poskrbi, da imajo elektriko in zelo šumeči TV signal. Malin pravi, le tako pravi zmaga na volitvah, saj večina ljudi iz teh zaselkov le redko zaide v večjo vas ali prebere kakšen časopis (Kje sem že videl, da mediji močno vplivajo na potek volitev?).
V dveh spalnicah dva jogija, platnena viseča omara ter zelenjava in vse možne reči. Če bi bil tu čez noč, bi raje prespal zunaj na tleh. Ljudje čisti, prav tako posoda, hrana je bila povsem na nivoju. Izgleda, da se le za stene in dodatke v hiši ne menijo kaj dosti.

Ob prihodu so mi najprej ponudili za piti kokos. Raste par metrov od hiše. Za kosilo bo kari iz kuhane banane. Raste par metrov stran. Solata bo iz listov nekega zelenega grmovja. Raste meter od hiše. Prav tako fižol. Moko dobijo iz kokosa. Prav tako mleko. Pa še kari piščanec bo za kosilo. Piščanci tečejo okoli hiše. Majhen potok gre mimo hiše. Vstaneš, pogledaš okoli sebe, stegneš roko in sestavine za kosilo so tu. Edino riž raste na polju čez cesto, a ga sušijo tako ali tako pri hiši. Zato pa pravim, da je Šrilanka dežela izobilja.
Kaj bi se sekirali. Čez celo leto je toplo, vodo imajo, za jesti tudi, streho nad glavo, da niso preveč premočeni v času dežja, prav tako in življenje lepo brez skrbi teče dalje.

Kuhinjo imajo pred hišo oz. ob zunanji steni hiše. Gre za glinasto kurišče z dvema luknjama. Kuhajo na drva, večinoma pa uporabljajo posušene palmove veje. Za kosilo so ženske pripravile riž, kari piščanca, kari kuhane banane, kari fižol, solato in ocvrte »kruhke«. Začinili so povsem po domače, pa mi ni bilo prepekoče. Je se seveda z rokami. Vso hrano dajo na bananin list, no za gosta na krožnik, zmešaš vse skupaj in mljac!

Fantek se je med tem ves čas pridno igral, večkrat se je polulal v hlače, teklo je povsod. Lulal je tako zunaj kot v skupnem prostoru, nikjer niso počistile, niti ga opozorile, vedno so mu le preoblekle kratke hlače. V tistih parih urah vsaj šest krat. Očitno imajo moto, ki ga pri nas ne poznamo "kaj bi se sekiral, kratko je življenje".

Po kosilu so ženske šle na kopanje v bližnje tolmune večjega potoka. Za čistočo lepo skrbijo. Za konec smo spili še čaj. Bila je nedelja in trgovine ob poti so bile zaprte. Zato kot darilo nisem prinesel nekaj olja, riža in drugih njim želenih dobrin. Mami sem v roke stisnil nekaj tisočakov rupij. Jaz bi jih zapravil za pivo ali kakšne druge neumnosti, njim bodo bolj prav prišle. Vozni red avtobusa ne obstaja, baje vozi vsako uro. Čas je pri njih nekaj relativnega in če avtobusa ni, lahko da ima defekt oziroma bo že prišel kasneje. Avtobus bom tako ali tako videl prihajati, ko bo še na sosednjem hribu. Iz bližine se sliši hrup iz zvočnikov. Čakanje sva izkoristila za ogled šolskih športnih iger, ki so se dogajale v bližini. Pristopili so učitelji, zelo so bili presenečeni nad turistom v teh njihovih oddaljenih krajih. Ravnatelj je vprašal od kod sem in res je vedel, kje je Slovenija. Pristopila je še učiteljica, povabila me je na čaj, a sem bil v tistem trenutku obveščen, da prihaja avtobus. Zato sem žal moral oditi. Vožnja nazaj v Kandy je bila spet zanimiva. Bil je že večer in za ogled mesta si nisem vzel časa, jutri me čakajo čajeva polja.


Strani: Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Naslednja

Komentarji