domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Nyepi - dan, ko se Bali izklopi

    Na Baliju se za 24ur ustavijo vse aktivnosti. Ljudje so cel dan doma v notranjih prostorih, ceste so povsem prazne. Zvečer ni luči, ni televizije, 24ur ni nobenega hrupa. Celo mednarodno letališče je ta dan zaprto. Deluje kot, da na Baliju ni ljudi.

    Objavljeno: 11.02.2018
  • Oman - osnovni nasveti

    Bolj je šlo potovanje k koncu, večja je bila želja, da bi se v to državo še vrnil. Želim si spoznati in videti še več. To je dežela, ki te lahko očara in da vedeti, da smo si ljudje kljub različnim kulturam tako blizu.

    Objavljeno: 28.01.2018
  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
Strani:

 

A A A

Šrilanka / FotoPOTEP po deželi izobilja

Avtor:Matjaž Intihar

Pot me je nesla proti jugu, morju. Samo prvi dan v Negombu sem ga videl, nato pa sem bil vse skozi v celinskem delu Šrilanke. Ustavil sem se na prvi plaži. Pred mano je bil topli indijski ocean, peščena plaža, palme, kokos na tleh. Le vroče je bilo in predvsem močno sonce je tako pripekalo, da ni za poležavati na plaži kot pri nas. Privoščil sem si hladno pijačo, na poti so kar ob cesti prodajali sveže pražene indijske oreščke. Zelo okusni so. Le da s ceno pretiravajo in kljub temu, da sem jo spustil navzdol, se mi je zdelo še vedno drago. Zato sem jih vzel samo malo vrečko.

Naslednja postaja so bili znani ribiči na palicah. Lovljenje rib iz zabite palice v peščeno dno ni več tisto opravilo za golo preživetje kot nekoč. Ribiči sedijo na palici v bližini obale in stalno premikajo palico gor in dol. Vabe na trnku ni. Se pa ta močno sveti in ribe vgriznejo na blisk. Ob sebi imajo celo vreče, če bi slučajno kaj ujeli. Toda danes ujamejo predvsem turiste. Od njih že toliko zaslužijo, da so se že povsem organizirali. Eni sedijo na palicah, drugi turistom razlagajo način lovljenja in zaračunavajo fotografiranje, sedenje na palici, lovljenje. Vse ima svojo ceno. Pravi biznis.
Podobe ribičev boste videli na batik poslikavah, na lesenih skulpturah, na razglednicah, zato se vsak mimoidoči turist ustavi. Prav tako avtobus z njimi. In seveda vsakdo želi fotografirati. Tu pa kot iz zasede iza ograje skoči eden izmed njih in hop cefizelj, toliko rupij za foto, toliko za sedenje na palici in toliko za samo palico. Ne vem koliko bi hoteli, če se zgodi, da bi ujel ribo. Za fotografiranje je želel 500 rupij, za sedenje na palici 300 in za palico 200. Takole na hitro te olupijo za 1000 rupij (7€). Na koncu sva prijateljsko prišla na 600 rupij.
Fotografiral sem bolj "turistično", saj svetloba ni bila prava. Po mnogih fotografijah na spletu vidim, da je najbolje fotografirati ob sončnem zahodu. Vendar, kot sem zvedel, takrat se moraš dogovoriti, da bodo še na palicah in predvsem srečo moraš imeti glede svetlobe. Na tem koncu je večkrat mrč zaradi obilice vlage in nizkih oblakov na horizontu.

V nadaljevanju poti sem se ustavil na dolgi peščeni plaži, ki je bila polna katamaranov. Zanimiv motiv, vendar žal je bilo sonce že visoko in predvsem svetloba neba ni bila prava. Nekoliko dlje je bilo videti celo ribiško floto enega okraja.

Nadaljevala sva do mesta Galle, ki so ga postavili Nizozemski kolonialisti. Mesto je polno turistov. Malin mi je že nekaj dni govoril, da me bo peljal na krasno lokacijo za kosilo, z lepim razgledom na morje. Peljeva se skozi ozke ulice, stare nizke kamnite stavbe so res zanimive. Prideva na dvorišče polno avtomobilov, Malin stopi ven in vsi ga pozdravljajo. Vozniki drugih turistov čakajo pri avtih, da se njihova "denarnica" naje. Takoj sem dobil občutek, da se pogovarjajo o provizijah in za koliko me je že "olupil". Restavracija je v prvem nadstropju. Spodaj je nekaj trgovinic, mimo katerih moraš iti. Zanimiva notranjost stavbe v starem stilu, ki pa me je takoj odbila, ko sem videl teraso. Nabito z mizami, polno turistov, prazne mize nepospravljene in natakarji so samo čakali na novo žrtev. Še sam razgled na morje je bil razgled na obzidje utrdbe. Malin se smeji in govori: "Tole je v redu, ne?" in že kliče osebje, da me posede. Sam sem se samo obrnil in mu rekel, da greva. Spet tisti njegov začuden obraz. Ja vem, čudi se, kako da mi ni všeč, ko pa je že toliko turistov pripeljal sem. Vendar sam se se v tej turistični restavraciji počutil, kot da bi te pri nas pripeljali v restavracijo, kjer nudijo hitra nedeljska kosila in je vse zasedeno. Če sem že daleč od doma, ne želim sedeti kot doma v eni izmed reklamiranih precenjenih restavracij! V nekaj minutah sva bila nazaj pri avtu in zopet čebljanje. Vsi kolegi začudeni, ko jim najbrž govori, da mi ni všeč in lej ga zlomka, spet ne bo provizije.

Samo ulico stran je bil majhen korejski lokal. Tu sem rekel, to bo čisto v redu. Opazil sem že, da če me Malin pripelje na pravo točko, kjer je vse dogovorjeno tudi z njegovo agencijo ali v lokalih s pijačo celo z njim samim, da se umakne in je, pije kar v kuhinji. Če se za kosilo ustaviva drugje, prisede in je nekako tiho ter pričakuje, kot da je povabljen. Saj ne, da ga ne bi častil. Malin je čisto odličen vodnik, lahko rečem priden in ustrežljiv. Ampak spoznal sem, da ti ljudje rabijo angleške manire. Če se ne obnašaš tako, da točno veš, kaj želiš, da tudi on točno ve, kaj boš in česa ne boš plačal in da ga večinoma pustiš, da te čaka pri avtu, je vse OK. Ko ga enkrat povabiš na pijačo, postane hitro preveč domač. In evo, sedi z mano v restavraciji in čaka na moje vprašanje, kaj bo jedel in pil.
V mali ulični restavraciji sem si privoščil zelenjavo iz woka z indijskimi oreščki in rižem. Dobro in poceni je bilo, jedel sem kar iz plehnatih skodelic. Zraven je bila sladolednica, baje italijanska. Privoščil sem si kepico čokoladnega sladoleda, zopet po turistični ceni (250 Rp - 1.5€).
Na poti iz mesta sem si ogledal še večjo sadno tržnico.

Zdaj pa kar po avtocesti do Kolomba. V programu je bilo, da se gre po navadni cesti ob obali. Vendar zaradi vremena sem vedel, da ne bom več kaj dosti fotografiral, predvsem pa gneča na navadnih cestah je bila velika. Malin mi pove, da je avtocesta plačljiva in da bo šlo na moj strošek. Začudil sem se, saj bova zaradi občutno krajše poti več prišparala na bencinu. Zato sem mu kar takoj rekel, naj povpraša šefa na agenciji, če mislijo resno. Nekajkrat je klical, a oglasil se ni nihče. Na koncu sem avtocesto plačal sam, vendar sm dal Malinu vedeti, da bom sam povedal agenciji, da mi ni všeč tak način. Naslednji dan mi je Malin prinesel rupije nazaj, rekoč, da so se tako odločili na agenciji. Celo pot je močno deževalo, omejitev na avtocesti je 100 km/h, policistov v avtomobilih je veliko. Malin zopet razlaga nekaj o Colombu, domu in ker je bilo šele popoldne, sem mu rekel, naj me vsaj zapelje skozi mesto, da bom videl kakšno je. Napaka, velika napaka. Kolombo je veliko, skoraj milijonsko mesto z ogromno prometa, slabim zrakom in izven centra okoli predsedniške palače z veliko revščino. Zanimiv je bil le pogled na prepoln vlak, na katerem se ljudje oprimejo raznih pripomočkov na zunanji strani (držijo se za vsako možno držalo ob vratih, oknih). Turistično zanimivo je samo pogled na zelo zastraženo predsedniško palačo in 100 let star urni stolp ter na dvojčka (visoki stolpnici World Trade Centra). Takoj za ovinkom pa spet totalna revščina. Stemnilo se je, čista tema, ceste niso osvetljene, opazen je smog, svetloba v trgovinah ob cesti pa blaga. Na cesti ogromno ljudi – kolesarji niso osvetljeni, prav tako ne traktorji, osvetljeni so le posamezni tuk-tuki, večina avtov pa ima dolge luči. Malina sem prvič na poti videl živčnega. Taka vožnja je res mora. Še huje je bilo, ko se je prenaseljeni del Kolomba končal in so se začele vasi. Hiše so tik ob cesti, ljudje posedajo tik ob cestišču, polno je peščev, kolesarjev, živali, nasproti pa dolge luči, veliko je nasprotnih prehitevanj in nimaš se kam umakniti, saj lahko koga v temi še povoziš. Uspešno sva prišla v Camelot Beach hotel v Negombu. V Negombu sem začel moj FotoPOTEP, le da sem si prvi dan ogledal samo ribjo tržnico. Od nje naprej pa so nekaj kilometrov naprej samo hotelski kompleksi. V bistvu turizem, za tiste, katere zanima samo sonce, toplo morje, bazen in lokali. Ura je bila 21h. Vožnja skozi Kolombo je bila res neumna odločitev, vendar OK, zdaj vsaj vem. Utrujen od celodnevne vožnje sem hitro spoznal, da smo nazaj v turističnem svetu. Receptorja sta bila počasna, neprijazna, nekaj gostov se je pritoževalo. Če so bile do sedaj sobe povsem solidne, je bila ta prava razvalina. No ja, posteljnina je bila čista, spalo se je dobro. Dve noči bom že zdržal.

Za konec

Po desetih dneh potepanja po Šrilanki se naj bi prileglo malo čistega turizma. Tako sem razmišljal doma. Hotel, plaža, morje, trgovinice, restavracije... Vendar sem na licu mesta spoznal, da sem naredil napako. Mar bi ostal še dan več na kakšni lokaciji v notranjosti in se plaži ter turističnemu uživanju odrekel. Tudi ko sem videl hotele s 5*, me niso prepričali. Imel bi boljšo sobo, še vedno pa bi se gibal med povsem turističnimi restavracijami, bazenom...
Prevladovali so ruski turisti. Opečeni kot odojek nad žerjavico in zvečer vsi rdeči in okajeni za šankom v hotelu.
Polet sem imel ob 2h zjutraj. Ob bazenu sem že ves nestrpen le dočakal Malina, ki me je zapeljal na letališče. Enostavno se mi ni več dalo biti obdan s turizmom.
Moram reči, da je Malin tudi ob slovesu še vedno obdržal dobro voljo in nasmeh. Je za to bilo krivo, da sem do zadnjega čakal, da mu dam kuverto in si je nato mislil svoje? Že na domači agenciji so mi rekli, da se vodniku/šoferju da napitnino. Sam sem glede tega skeptičen. Vendar žal celotna turistična Šrilanka deluje na način nekih poznanstev, provizije in oderuških cen za turista. Znajo zamegliti, te obrniti okoli celo ob nakupu vstopnice v uradnih parkih, itd. Raje sem na vasi in za prijaznost domačinov z veseljem kaj tudi dam. Ko sem bil povabljen na kosilo in videl to veselje ob obisku, zavzetost, trud, obenem pa skromnost, sem ob odhodu z veseljem gospodinji stisnil v roke pol Malinove napitnine. Enako sem storil ob obisku vaške šole. Ravnatelj, profesorji, otroci, vsi so pokazali, kako veseli so, da se je k njim "bogu za hrbtom" pripeljal turist iz Evrope in si želi zvedeti več o njih. Ravnatej in glavni učitelj sta takoj umaknila roke, ko sem se jim želel zahvaliti z denarjem. Ne za njiju, za šolo sem rekel, pa nista želela niti slišati. Prosil sem jih, da žal nisem vedel, da bom tu in šel kupit kaj zvezkov, svinčnikov. Ravnatelj se je omehčal, ter rekel: "Dajte denar šefu gradbišča." Malo sem se začudil, pa je povedal: "Gradijo nam manjšo stavbo, zdaj delajo s stroji, toda že danes se bodo stroji umaknili, saj nimamo več denarja za bencin, treba bo nadaljevati vse na roke, to bo pa trajalo. Za vaš denar, pa bodo imeli bencina še za dva dni in zelo nam bo pomagalo." Evo, pa je pomagalo!
Ni kaj. Če greš skozi Šrilanko klasično turistično z avtobusom in skozi vse možne templje, boš takih zgodb in dogodkov bolj malo srečal. Res pa, da se po drugi strani izogneš muham domačega vodnika, saj imaš v glavi agencijsko ruto, za vsako uro veš, kje boš in koliko te bo stalo. Predvsem pa, če potujete s slovensko agencijo, vam bo slovenski vodnik povedal nešteto podatkov o Šrilanki, zgodovini ter ostalih klasičnih podatkov.
Če potujete sami, potem morate za take podatke na splet ali si kupiti kakšno knjigo. Več je treba tudi načrtovati oziroma vedeti, kako želite potovati.
Vemo, nismo vsi enaki popotniki, zato je prav, da imamo možnost potovati na drugačne načine.
Se pa na Šrilanki vidi, da so imeli angleži prste vmes s svojim kolonializmom. Vse, kar je domena turizma, je neka narejena prijaznost, za katero stoji denar. Saj če greš na potep sam, v cenene hotele in potuješ z javnimi prevozi, tega niti ne opaziš. Prav tako ne, če potuješ z organizirano skupino, saj so vse zadeve že v ceni, za ostalo poskrbi vodnik. Kot samostojni turist z domačim vodnikom/šoferjem pa se niti ne zavedaš, kaj vse je zadaj za ustavljanje ob vseh možnih obrtniških delavnicah, trgovinicah. Ko potuješ z vodnikom, ki te ima vseskozi na "piki" (v bistvu dela po navodilih svoje agencije), moraš kaj hitro spoznati, da nisi milionar, ampak, da moraš svoj denar težko prislužiti.
Moram reči, da sem bil z Malinom zelo zadovoljen. Zdaj razumem, zakaj on po svoje, čeprav mu jaz govorim drugače. Oziroma vem, kako mu moram reči, da bo obveljala moja. Z njegovo pomočjo sem spoznal Šrilanko na malo bolj pristen način, predvsem pa fotografiral, kar sem želel. Nič narobe, če sem spoznal še kakšno povsem turistično destinacijo. Ne bom pa zadovoljen, če bom drugo leto s skupino datumsko zgrešil verski festival v Matale ali kje druge. To gnečo, zvoke, obraze, oči in barvitost je treba videti. Glede šol, samostanov in budistov pa ni težav. Še vedno bodo ostali enaki in te z veseljem sprejeli.

Če pogledam FotoPOTEP po Šrilanki kot celoto, sem zelo vesel, da sem jo kot fotografsko destinacijo, ljudi, način vrtenja turizma toliko spoznal, da lahko naslednje leto naredim FotoPOTEP. Nikakor se ni čuditi, zakaj je ta dežela vsa leta želena turistična destinacija. Lahko pokaže drugačnost, prijaznost, široko paleto kulture, verstev, narave, živali in dejavnosti. Uspešen FotoPOTEP, da se Šrilanko "Vidi, Doživi in Fotografira".


Šrilanka v video zapisu

S hitro povezavo si lahko video ogledate v HD ločljivosti 720 točk. Prestaviti ločljivost 360 ali 480 točk na 720HD.

 

Fotooprema na poti po Šrilanki. Ker sem šel bolj raziskovalno, saj lokacij še nisem spoznal, sem si sposodil kamero iz razreda CSC, Olympus OM-D E-M1 (test), novi objektiv 12-40mm f/2.8 (test), 17mm f/1.8 (test) in 75mm f/1,8 (test). Za daljše goriščnice še majhno kamero DSLR, Canon EOS 100D in EF 70-200mm f/2.8 II, ter univerzalni Sigma 18-250mm. Video je v celoti posnet z Olympus E-M1 in 12-40mm.

 

Strani: Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9

Komentarji