Tam okrog Bovca

Odločitev za kolesarski izlet je bila hipna, pravzaprav skoraj nepremišljena in tik pred zdajci sem si na spletu našel opise in gps sledi, ki sem si jih skopiral v telefon; vedel sem le, da pot vodi od Bovca do Kluž in nazaj po stranskih poteh.

Začetek je bil v znamenju odpiranja in zapiranja številnih ograd.

Levo ali desno?

Večina poti je speljane po ozkih gozdnih stezah...

... in ko počasi že začneš preklinjati vseskozi se vzpenjajoč slab makadam, se izza vogala prikaže cerkvica, ki bi ji še najbolj ustrezala umestitev v pravljico o Trnuljčici. Pod gorami, sredi gozda, brez napisov, s slabo potjo do tja in verjetno še od boga pozabljena – to je cerkev sv. Lenarta.

Notranjost pa je tudi brez Trnuljčice zelo zanimiva in nenavadna.

Kar je šlo gor, mora enkrat spet dol.

Zadnji kilometer pred trdnjavo se asfaltu ni moč izogniti.

Trdnjava Bovške Kluže bi za foto raziskovanje zahtevala bistveno več časa, kot ga je bilo na voljo, zato sva zgolj pokukala za obzidje in se spustila daleč dol v "sotesko" potoka Bavšica.  

Kar je šlo dol, mora enkrat spet gor

Pa nisva bila sama. Ob poti je bilo vseskozi kar precej dogajanja: pohodniki, kajakaši, raftarji, kolesarji, motoristi in veliko, veliko izletnikov.

Zaradi temnih oblakov, ki so hitro prekrivali Alpe sva skrajšala pot in se tik pred dežjem vrnila v Bovec.
Potem pa pobeg z avtom proti jugu, kjer je bilo vreme bolj obetavno.

Pri Kobaridu sva zavila proti Drežnici in se peš napotila proti slapu Kozjak. Malce zavoja vstran k ostankom s I. svetovne vojne.

Pot do slapu je sicer nezahtevna, a zaradi okolice izgleda zelo divje.

Slap je viden šele povsem na koncu poti.

Svojo fotogeničnost pa pokaže, ko z daljšim časom fotografiranja pričaramo pravljično svilnato vodo.

Opisana pot je le ena izmed številnih mogočih, saj z nekaj domišljije lahko kombinirate številne makadamske poti v okolici. Izlet je verjetno še najbolj primeren za pobeg pred poletno vročino, saj je v zavetju gorskih gozdov in hladne Soče poskrbljeno za osvežitev.