domov
kontakt
Facebook
RSS
  • Vabimo vas...

    ... da nam pošljete svoj foto, video ali drug material, ki bi ga želeli deliti z drugimi. Odprti smo tudi za predloge, dopolnitve ali morebitne popravke. Kontaktirajte nas!

    Objavljeno: 04.02.2017
Strani:
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika
  • slika



  • Fotokamere za »ekstremne« razmere / voda, prah, pesek, udarci...

    Kamere z zaščito niso samo ozko namenjene za fotografiranje v vodi. Uporabljamo jih lahko za vse namene. Le bolje se počutijo v za druge kamere preveč ekstremnih pogojih.

    Objavljeno: 22.06.2017
  • Tegallalang terasasta riževa polja (Bali - Indonezija)

    Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se začenjajo umikati prvih sončnim žarkom. Nizka svetloba da enkratne barve. Tisto pravo Bali zeleno.

    Objavljeno: 16.06.2017
  • Filipini - spregledani biser v Tihem oceanu

    Filipini so z več kot 7000 otoki odmaknjeni od ponorelega sveta. S svojo nedolžnostjo in nevsiljivostjo ponujajo obiskovalcu vrnitev k svojemu bistvu, ko človeku obstoja še ni bilo potrebno dokazovati v smislu denarja ali materialnih dobrin.

    Objavljeno: 06.06.2017
  • Portreti z Balija - Fotoreportaža

    Bali, rajski Bali. Pa je res? Seveda je. Samo ne mislite, da Bali pomeni samo rajske plaže. Nudi tudi vse drugo, predvsem pa nekaj, kar smo pri nas že pozabili. Nasmeh, ki vas čaka povsod. Predlagam vam, da pojdite stran od turističnih destinacij in se prepustite domačinom.

    Objavljeno: 10.04.2017
Strani:
A A A

Z motorjem čez planke v arabski svet (motoristkin dnevnik)

Avtor:Pia Peršič

Deželam  sredozemske Afrike so ostale samo sence tistega kar so mi nudile pred t.i. arabsko pomladjo. Sama pač težko sprejmem ta izraz, ker nobena pomlad ni tako rdeča. Na potovanju sem te, sedaj krvave, države okušala kot varen turist. Nudile so mi del svojega, čarobnega in zaprašenega menija in mi dale popotnico, da lahko preko plankov bolje vidim.
Na svoja potovanja gledam kot na raziskovanje neskončnih možnosti, sprejemanje drugih kultur in senc, ki jih mečejo okoli. Včasih se sprašujem v kolikšni meri se tudi zaradi mene premikajo meje avtentičnega in čemu odkrivati skrivnosti, puščati sledi, ko pa na koncu vse postane biznis. Gledala sem osličke s tresočimi nogami, ko so vlačili pretežke turiste na izbrane destinacije, izdelovali lončene miniaturke za arheološka izkopavanja v puščavah...  Morda le malce lažje spim, če ugodje načrtovanih izletov menjam za spanje pod zvezdami in sveže brisače uporabljam doma. In naj vas zapeljem v leto 2009.


pot, dolga 24000km

Težko bi se bilo upreti povabilu prijatelja, če te povabi na potovanje okoli Sredozemlja. Najin plan je bil: bivša »Juga«, Turčija- Sirija- Jordanija- Egipt- Libija- Tunizija- Sicilija in čez Apeninski polotok nazaj domov. Ker je bilo to moje prvo pravo popotovanje in to celo z motorjem, sem pisala Benki Pulko za nasvet: kako ,s čim, kdaj… Odpisala mi je: »Pia, ne planiraj, ne razmišljaj, pojdi, potovanje samo najde prave smeri!« V knjižnici sem si sicer izposodila dva metra vodnikov,  da bi se pripravila kot študent na izpit; vendar prekmalu je prišlo novembrsko jutro, ko sem na zadnji kavi v Krškem rekla mojim - adijo.  Čez  Balkan sva se podala kot ptice upajoč, da je jug blizu. Žlahta v Makedoniji, Ohridsko jezero in malo okoli, so bili utrinki s filma Ko to tamo pjeva. Grčijo, razkošno in drago sva preletela po dolgem in po čez,  Meteoro, mistični Delfi … Turčija.


prvo srečanje z Boštjanom Škrljem in Majo v Grčiji

 

Naivnost brez primere

Zvoki mošej,  preplet tradicije in sodobnosti na vsakem koraku, zgodovina  in seveda – hrana (ta igra pri meni posebno vlogo),nas v Turčiji nagovorijo v vsej svoji razsežnosti. Tu se je začela moja odisejada »tekanja« za muzeji, za večjimi in manjšimi »kamni »– študijska deformacija , pač. (Seveda sem se do Egipta nažrla teh ogledov. ) Zaljubila sem se v Turčijo,  v gostoljubje, poceni bivanje. S prijateljem sva pot nadaljevala proti Dardanelam in ob zahodni obali vozila do Antalyje. Toplo vreme, neskončne peščene plaže, vse kot nalašč za spanje pod zvezdami. V Izmirju sva kupila šotor, spalko in kuhalnik (nauk št. 1: nikamor brez spalke). In sedaj zgodba. Na eni izmed opustelih plaž sva si pred neko kolibo kuhala kavo in zaslišala cviljenje. Zagledala sva majhnega, prestrašenega psa in že sem dobila preblisk, kako ga bom spravila v Slovenijo. Krasno božično darilo za mojo mamo! Uroš je ideji sicer nasprotoval, vendar je klonil pred mojo bikovsko formo. Psa sva stlačila v nahrbtnik in se z motorjem odpeljala do letališča v Antalyji. Tisti teden so praznovali kurban bayram – največji praznik in razen majhnih uličnih trgovinic in kavarn, ni delal nihče.  Pes je podaljšal bivanje v Turčiji in podražil potovanje; poskrbeti je bilo potrebno za prevoz , cepljenje, čipiranje in potni list za angleškega pointerja, z imenom Chery. Zdelo se je, da pol Turčije pomaga urejati papirje in iskati človeka, da bi psa s tovornjakom  pripeljal do mame.  In nato se je pojavil domačin, ki je za letalsko karto do Instabula peljal mojo Chery do nekega tovornjakarja. In zopet s stroški: povodec, kletka, pa 50 evrov bakhshisa in adijo moj pes doma. Vendar: ostala mi je samo telefonska številka spremljevalca in cela gora razočaranja. Chery je v moje življenje prišla in prav tako se je odpeljala. (nauk št. 2: ne bodi naivna!) Z grenkim priokusom  turškega melosa, med nasadi bananovcev in pomarančevcev sva pripeljala do obmejnega mesta Osmanye, z večinoma kurdskim prebivalstvom. Ko sva žvečila zadnji turški kebab je pristopil k nama fant in nama v »rokavščini«(z rokami) povedal, da naju vabi domov. Večer sva preživela s kurdsko družino z osmimi otroci, čajem, plesom in pantonima večer mi je posredoval novo izkušnjo (nauk št. 3.: človek ne tke vezi samo z jeziki).

Molči ženska!

Zjutraj je na turško sirijski meji Uroš urejal papirje, sama pa sem klepetala s cariniki in policaji. Seveda, preveč. In seveda sem vedela za napete odnose med Sirijo, Libijo in Izraelom  in da ti na primer izraelski žig v potnem listu onemogoča vstop v druge države. Ampak klepetavost nima meja in že se pohvalim, da greva morda do Jeruzalema, do naše » Meke«. In že še štiri ure zagovarjava pred vojaško policijo. Da jim razkrijeva skrivni načrt potovanja v  Izrael, želijo. »Go back to Turkey!« je zadnje, kar slišiva in adijo potovanje. Jeza je tako velika, da v obcestnem hotelu , brez besed, zlezeva v noč. Z vrnitvijo domov se ne sprijazneva in zopet poskušava na drugem mejnem prehodu. Še sreča, da je računalniška pismenost v povojih in da naju ne prepoznajo  povsod kot kriminalca. Ponosno prečkava sirsko mejo in kot Don Kihota nadaljujeva po vetrovni magistrali proti Damasku. Postanek v motelu s čajem in pregrešne skomine na sosednje obložene mize me prevzema, ko naju pokliče gospod izza sosednje mize. Prisedeva. Pogledi drugih in strežba tekajočih so nakazovali,  da sediva z veliko persono. »Gospod je največja filmska zvezda v Siriji«, izveva. S polnimi trebuhi se odpeljeva v božični večer, v Damask, poln turistov in domačinov. Arabska polnočnica me navdaja z občutkom doma. V Gazi divja vojna, midva pa iščeva pot za Izrael. V Siriji se je začelo čaščenje kultnih, tisočkrat upodobljenih, uokvirjenih in naslovljenih, vladarjev. Predimenzioniranih. Naučila sem se biti tiho, biti potrpežljiva in počasna.


mesto tisočerih mlinov Hama (Sirija)
 


hiše Beduinov na poti proti Iraku (Sirija)
 


mošeja Omajadov, Damask (Sirija)
 

Arabski Pariz

Čas v arabskem svetu ima gotovo drugo enoto in je hkrati povezan z voljo Alaha in tudi osebnim počutjem zaposlenih.  Ker sem ženska pod 30 let sem morala vizo urediti že na libanonskem predstavništvu, na Dunaju. »Rio« arabskega polotoka se tudi na ta način zavaruje pred neprimernimi spremljevalkami. Tik na meji z Izraelom, sva se spustila v Beirut. Arabski Pariz, kot mu pravijo, blišč dizajnerskih trgovin, kot sta Guci in Prada se prepleta s tanki ZN. Feničanska prestolnica  ponuja nebesa  mošejam, katoliškim cerkvam in sinagogam. Le sto km stran teče kri in pot proti jugu ni varna. Odpeljeva se v Sirijo, v dolino vinogradov – Beka, kjer stoji najveličastnejša antična mojstrovina – tempelj posvečen bogu Jupitru. Če je potrebno upoštevam veliko bogov in naj naju slednji varuje to pot.


Protesti v podporo Palestincem na severu Libanona
 

Taborjenje ob Mrtvem morju

V enem kosu prepeljeva Sirijo in že naju objame: «Welcome to Jordan!« V glavnem mestu Aman brskava po tržnici, raztovarjava motor in si ob tunini solati in pivu zaželiva - srečno novo leto. Zaradi vojne v Gazi so se arabski narodi v znak žalovanja odrekli praznovanju, zato jih podpirava  s plakatom Hamasa, obešenega v hotelski sobi. Želim si ogledati kraj, kjer naj bi bil krščen Jezus, reko Jordan. Pričakovala sem  veličastno in mistično reko, pred menoj pa se vije vaški potok v katerem se namakajo turisti in se krstijo. Kopava se v Mrtvem morju , znanem po tem, da leži v depresiji, - 422 metrov pod morsko gladino in predstavlja najbolj slano morsko gmoto na svetu. In naj zapišem zgodbo s tukajšnjega taborjenja. Ko na prazni obali pripravljava večerjo na kuhalniku, naju osvetli vojaški pick up. Štirje oboroženi  vojaki naju opomnijo, da sva na vojaškem območju in da morava oditi. Zdilala sva se, da odideva po večerji in čez kakšno uro se vrnejo, naložijo najin šotor in naju zapeljejo  na drugo mesto. Naslednji dan pot nadaljujeva proti jugu, v znamenito Petro.


puščava Wadi Rum, Jordanija
 

Z Jordanije z ladjo v Egipt

Da je svet res majhen, priča tudi srečanje  z jordanskim  prijateljem Nabilom, ki sicer že pet let živi v Brežicah, poročen z našo prijateljico. Rdeče obarvan dan na jeepu v  puščavi Wadi Rum, kjer so posneli film Laurence arabski. In večer  z beduini. Iz jordanskega južnega letovišča Aqaba, tik ob meji z Izraelom in Savdsko Arabijo, se s  trajektom po Rdečem morju peljeva na gorati puščavski polotok Sinai. »Što južnije – to tužnije«. Kljub temu, da se podrejava togi in počasni birokraciji, vedno znova trčiva ob papirologijo; zdaj za motor, pa tablica, drugič podaljšanje vsega. Nekakšni  turistični asistenti so ob pomoči Alaha napravljeni storiti skoraj vse in odpreti poti. Sledi dober mesec turističnega hedonizma ob težko pričakovanih temperaturah (cca. 35 stopinj C). V Sharm- El- Sheiku se potapljava med rajskimi koralnimi grebeni  podvodnega sveta Rdečega morja, potujeva na jug Egipta, proti Sudanu. Zaradi varnosti turistov  se vrstijo poostrene cestne kontrole postavljene na dobrih 30 km.  »Where do you go, where do you come from, two in obvezno how much« so dnevni kontakti s policijo. In, ne boste verjeli, nekateri poznajo Jugoslavijo, drugim se pač  ne trudiva širiti zemljepisno znanje Evrope. Kjer se ženske menja za kamele, je biti prijazen zadnja stvar, ki bi mi padla na pamet. Moja maska grdega pogleda mi pomaga, da imam mir pred vsiljivimi prodajalci in moškimi nasploh. Zaradi izkušnje s psom v Turčiji, sem pri dajanju bakshisha (napitnine)  postala pravi Žid. Znam barantati, se dilati in zbiti ceno tudi za  90 procentov.


Otok Sinaj (Egipt)
 


Družinska vožnja v Kairu (Egipt)
 


Vzgoja po arabsko

 

Gostoljubje in varnost

Če se lahko človek kje počuti varno, je bilo to zagotovo v arabskem svetu, še zlasti v Egiptu. Med Luxorjem in oazami v puščavi sva imela zaradi varnosti celo spremstvo vojakov in policajev . Slednji so naklonjeni turistom in celo za hude prekrške  si zanje cenjeni turist. Za vožnjo v nasprotni smeri enosmerne ulice in brez čelad sva bila priča prepiru policaja, ki podrejenega ošteva, ker nama je napisal kazen. »Welcome to Egypt!« kličejo,  kjerkoli se pojaviva. V oazi Kharga dobiva v hotelu 24 – urno varstvo vojaka. Pri  35 stopinjah C - v volneni uniformi, natikačih in s puško v roki varuje naju, razvajena zahodnjaka.  Nočiva kjerkoli: pri beduinih, pod zvezdami  in sprejmeva vsako povabilo domačinov. (V arabskem svetu je namreč zavrnitev povabila žaljiva.) Pri Abdullu kuha za naju družina, prijatelji in cel blok nama pripravlja kraljevsko pojedino. Domačini podpisujejo za naju garantna pisma in ne malokrat se po trije vozimo z motorjem na policijsko postajo za urejanje formalne varnosti.


»Welcome to Egypt!«
 


bencinska črpalka v Luxorju (Egipt)

 

Na arabski poroki

Globoko v puščavi, stran od nemirov in vojne v Gazi se voziva v nekem kraju, ko v parku zaslišiva glasbo in vprašava ljudi - za kaj gre. In že sva povabljena na pravo muslimansko poroko. Svatje naju pripeljejo  do mladoporočencev, kjer se počutiva kot Brad in Angelina poleg tropa malih, črnih oči.  Župan naju po mikrofonu pozdravlja in prevaja obred v angleščino, midva pa častno sediva v prvi vrsti, s  steklenico Coca Cole v rokah. In zatem dolga pot po Črni in Beli puščavi, brez bencinske črpalke, s povsem zlizano gumo.  Tu nihče ne vozi težkih motorjev in začenja se iskanje zaklada v obliki gum. Postanek v Kairu in, tokrat načrtno, srečanje s prijateljem Boštjanom in Majo. Skupaj odkrivamo čare nočnih voženj brez luči po osem- pasovnicah  dvajset milijonskega mesta. Turisti in zopet turisti. Pod, nad in za piramidami. V Aleksandriji oddamo prošnjo  za libijsko vizo, plačujemo kazni in pijemo duh Sredozemlja. Vse me spominja na Italijo, na dom. Izvemo, da je odjeknila bomba na glavni turistični tržnici tisti dan, ko smo zapustili Kairo. Mrtvi in ranjeni turisti. Vrnemo se nazaj v Kairo in čakamo na vizo. In čakamo. Po treh tednih  so nam prošnjo zavrnili in dejstvo spremeni smer poti domov – po isti poti, torej nazaj. Predrage letalske linije, trajekti, ki ne vozijo in države v katere ne moreš,  so ponujale potovanje v pristaniško mesto Nuweiba. Tu že pet dni čakava na trajekt, ki pride »tomorow, in midva letujeva na najlepšem koščku Egipta, v majhnih lesenih bungalovih na obali. Marec je in pot do doma je dolga in mrzla.


»Lovci na turiste«  ob piramidah v Gizi (Egipt)
 


krokodile v Nilu sem iskala zaman (Luxor, Egipt)
 

Dalmatinsko kosilo sredi puščave

V Siriji napraviva  ovinek proti Iraku, do Palmyre, antične prestolnice kraljice Zenobie. In zopet je svet premajhen, da bi zgrešili hrvaškega inženirja, ki dela na naftni ploščadi za družbo Ina. V  njihovi kantini nas »počastijo« z dalmatinsko kuhinjo in po šestih mesecih humusa in falaflov, je to več kot nebeško.  V puščavi poslušamo klape s cedejke in prisegamo na dobre slovensko – hrvaški odnose. Iz Aleppa nadaljujeva pot čez zasneženo Turčijo. Minus na motorju premagujem s spalkama, ovitih okoli nog. Trpim. Čez snežno Bolgarijo zmrznjena pripeljeva do srbske meja, kjer naju carinik povpraša: »A vi, Slovenci, ne poznate na koledar?!«Kratki postanki pri prijateljih v Srbiji in samo še  700 km do Krškega. 
V polletnem potovanju sva prevozila 10 držav, napravila 24.000 kilometrov, zamenjala eno samo gumo in zaradi moje naivnosti zapravila veliko preveč denarja. Svet sem gledala brez rute, doživljala bedo in radost zapisano na obrazih ljudi, ki so nama prižigali luči, da lahko danes bolje vidim. Res je, vsako potovanje nas zaznamuje. Včeraj sem gledala fotografijo fantka, ki je izgubil očeta tisti dan, ko nas je gostila njegova družina, spomnim se punčke, ki je cel dan v Kairu prodajala šop uvelih korenin turistom in tistih mladoporočencev v Egiptu... So še živi?


zahodna Libijska puščava (Egipt)
 

Povzeto po Kažin 2012

Komentarji